Daniel Brkič: Bog in dežela Eldorado

Duhovna misel

Spoštovani, vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje. Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta. Rdeča, s črnim kljukastim križem, ali rdeča, z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem mogočem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebno zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljanji o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika? Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.